BOŽIČNO DREVO

BOŽIČNO DREVO

Božično drevo se navezuje na splošen kult zelenja, ki je za ta čas tako značilen. Za božič poznamo plitve posodice z mladim zelenim žitom, ki so znane kot Adonisovi vrtički. Ime imajo po grškem bogu Adonisu. Pred krašenjem smrečice se je uporabljalo druge zimzelene rastline za krašenje hiše: božje drevce (bodika), ki je simboliziralo že v antiki veselje in dobro voljo in je bilo atribut sončnih bogov, odganjalo pa naj bi demone. Bela omela je simbol nesmrtnosti, ki so jo častili že Kelti kot rastlino, ki pozdravi vse, bršljan, ki je bil Ozirisova rastlina pri starih Egipčanih, božične jagode s strupenimi plodovi, božična zvezda, božični kaktus itd… S temi rastlinami in mahom se je tudi pri nas krasil »bogkov kot« nad vrati pod stropom, (da je odganjal tudi demone, mrtve itd..)

Iz smrekovine, jelkovine, borovine, macesna in nekaterih drugih rastlin se spletajo božični venci, ki jih okrasijo še s storži, barvastimi pentljami, svečami in drugimi okraski.

Božično drevesce, stoječe pokonci, okrašeno z lučkami kot središče domačega praznovanja je posebna oblika prastarega, zelo razširjenega običaja. Za nastanek in pojav božičnega drevesca je zelo veliko teorij. Že dosti prej, preden je drevo postalo sestavni del božiča, je pomenilo simbol upanja in veselja (zimski mlaj). Druidi so okraševali svete hraste s sadeži in svečami. Zimzeleno drevo je simbol prastare predstave o drevesu življenja. (indijske predstave, da je drevo človeška hrbtenica s sedmimi čakrami, nordijsko mitološko drevo, kjer na vrhu sedi mitološka ptica, sel z nebes, ki ga je kasneje zamenjal krščanski angel, (spomin na drevo spoznanja), kabalistično drevo itd… Zimzelena drevesa-iglavci so igrali v evropski miselnosti pomembno vlogo. Že leta 1605 se omenja prvič v Alzaciji kot mlaj, okrašeno drevo s hostijami in jabolki. Povezano je s katoliško legendo o sv. Bonifaciju, duhovniku, ki je posekal sveti hrast pod katerim so hoteli pogani žrtvovati otroka. Na tem mestu je zrasla smreka kot znamenje Kristusove vere in simbol vsega Jezusovega življenja. V spomin na ta dogodek naj bi se vsako leto krasilo božično drevce. Druga legenda, protestantska pravi, da je Martin Luther (ustanovitelj protestantske vere) prinesle domov smrečico in jo okrasil s svečkami, družina pa je nadaljevala ta običaj vsa naslednja leta. Prvo poročilo o zimzelenem pušpanu okrašenem s svečami, sega v drugo polovico 17. stol. Prihaja pa s protestantskega severa Nemčije-z dvora v Hannovru. S svečami okrašeno drevo postane meščanska šega, o kateri lahko beremo v Nemčiji, Švici, Švedski. Katoličani so se v začetku božičnega drevca izogibalo, ker je bil to protestantski običaj. Vendar se je šega najprej prijela v mestih in se od tam širila na podeželje. Pri nas so že pred prvo svetovno vojno številne meščanske družine okraševale smrečice. Najprej so si ga seveda postavljali nemški uradniki, trgovci, obrtniki. Javno pa naj bi prvi v Ljubljani postavil božično smreko pivovar Peter Luelsdorf pri Mesarskem mostu, današnjem Zmajskem mostu okrog leta 1845.

Že v 19. stol so v Ameriki izdelali prva umetna božična drevesa iz različnih materialov: iz gosjih, puranjih in labodovih peres, iz krepa, svile, steklene volne, umetnih mas. Po drugi svetovni vojni v šestdesetih letih so bila spet priljubljena plastična drevesca, v sedemdesetih pa so bila spet popularna naravna. Velike okrašene božične smreke lahko občudujemo povsod po Evropi, bodisi na večjih trgih, bodisi pred velikimi supermarketi. Okraski na božičnih drevesih oziroma kasnejših novoletnih jelk izvirajo iz antike in pred antike. Posebno zgodovino pa imajo okraski na božičnih drevesih, ki jih je pričela proti koncu 19. stoletja izdelovati industrija. Ob vseh mogočih steklenih pobarvanih kroglah in drugem okrasju so bili še med obema vojnama po svetu in pri nas priljubljeni tudi obarvani stekleni ptički. Te je razvila zlasti nemška in potem tudi ameriška industrija.

Vir : domača obrt